Ko govorimo o navezanosti imamo v mislih dojenčkovo/otrokovo močno težnjo po iskanju bližine in stika z referenčno osebo, kar se še posebej izraža v določenih situacijah, ko je dojenček/malček (npr.) prestrašen, utrujen, bolan, ..
Navezanost se razvije v procesu simbioze, tj. ko dojenček ustvarja subjektivni odnos s pomembnimi drugimi:
- STOPNJA PRED NAVEZANOSTJO (traja od rojstva do približno 6.-8. tedna starosti): novorojenčki v tem obdobju kažejo prirojene signale (seganje, očesni stik, nasmeh, ..) in jok, s katerim prikličejo druge osebe. Ker se odrasli odzivajo, ostanejo z njimi v tesnem stiku in se pomirijo – čeprav še ne gre za navezanost.
- NESPECIFIČNA NAVEZANOST (traja približno med 2. in 6. mesecem starosti): dojenček se v tem obdobju navezuje z vsemi osebami, ki z njim »lepo« ravnajo. Pri tem pa razlikuje znane osebe (npr. obraz matere) od druge osebe. Zadovolji ga lahko vsaka oseba, ki zazna njegovo nelagodje.
- SPECIFIČNA NAVEZANOST (traja približno med 6. mesecem in 1. letom starosti): otrok se sooča s strahom pred tujimi osebami – strah je še posebej močan okoli 8. meseca starosti (zato npr. dojenček joka, ko ga damo Dedku Mrazu)
- MULTIPLA NAVEZANOST (po 1. letu starosti): malček se lahko sočasno navezuje na več oseb (mati, oče, vzgojiteljica, stari starši, ..)
Zaradi tega otroke pošiljamo v vrtec šele po 1. letu starosti.
Če bo dojenček v vseh obdobjih razvijal varno navezanost (tj. jim je mati dajala varno osnovo za raziskovanje in ugodje v stresnih situacijah), se bo v zadnjem obdobju lažje navezal na vzgojiteljico.
Članek je za vas napisala varuška Jasmina (Jasmina Karamujić)
VIR: Predavanja red. prof. dr. Ljubice Marjanovič-Umek pri predmetu Uporabna otroška psihologija
