Vse stvari v življenju se razvijejo postopoma. Še posebej vse tiste najbolj zapletene, a hkrati najpomembnejše in najboljše. Pogosto je vanje potrebno vložiti veliko truda, zato pogosto obupamo in jih ne razvijemo do konca.
K sreči pa z razvojem govora ni tako. Poleg hoje po dveh nogah je govor človeku prirojen, kar pomeni, da se bo razvil brez posebnega truda otroka, če bo le slišal govor drugih okoli sebe. Kar naenkrat nas bo otrok presenetil s svojo prvo besedo, nato še drugo in morda zelo kmalu še tretjo. Sicer je prva beseda res pomemben mejnik v otrokovem govornem razvoju, toda celotno leto prej otrok preseže še toliko mejnikov v razvoju govora, da jih ne gre zanemariti, in jim mora po mojem mnenju vsak starš, skrbnik ali tisti, ki se profesionalno ukvarja z vzgojo in izobraževanjem otrok, nameniti veliko pozornost.
Kako zgleda 1. mesec po rojstvu otroka? V tem času, torej v obdobju novorojenčka, je primarni vir otrokove komunikacije jok. Novorojenček že proizvede nekaj zvokov, ki nas lahko spominjajo na nekatere samostalnike. Oglaša se tudi z visokimi toni ob zaključku joka. V resnici pa je vse našteto že prva oblika komunikacije otroka. Z jokom doseže pozornost staršev, kar pa je tudi vse, kar v tem obdobju novorojenčka potrebuje – zadovoljitev fizioloških potreb. Ko so zadovoljene, dobimo sladek nasmeh otroka in pogled v oči – očesni stik in nasmeh sta poleg joka glavna znaka otrokove želje po komunikaciji.
Kasneje, v obdobju od 2. pa do 5. meseca, otrok joka manj časa, a na različne načine. Še vedno je jok glavno sredstvo komunikacije, a jok zaradi lakote ni enak joku zaradi bolečine in jok zaradi neugodja ob polni plenici ni enak nobenemu od prejšnjih dveh. Pri približno 3 mesecih se pojavi se tudi oglašanje, ki ga imenujemo gruljenje – slišati je kot oglašanje goloba; otrok vokalizira nekaj glasov (aaa, eee). Pri 5 mesecu se pojavi obdobje bebljanja, ko otrok združi samoglasnik in soglasnik (ga-ga). Uporablja že glasove za vse samoglasnike ter lažje soglasnike (m, k, g, p in b). Otrok se že glasno smeje in prepozna glasove domačih.
V obdobju od 6. do 12. meseca se najprej pojavi obdobje čebljanja (ponavlja posamezne zloge, kot so ma-ma, pa-pa, ba-ba). Predvsem starši to pogosto zamenjajo z dejansko prvo besedo, ki pa se pojavi šele pri koncu tega obdobja. Gre le za otrokovo igranje z govornimi organi (ustnice, grlo, …) in ne za dejanske besede, saj teh zlogov (npr. ma-ma) otrok ne uporabi vsakič, ko zagleda mamo, ampak tudi ob hranjenju, igri, … Pri približno 11. mesecu se pojavi tudi raba gest, ki so predhodnice govora (pomaha »pa-pa«, pošlje poljubček). Otrok že razume kar nekaj besed, na katere se tako ali drugače odzove.
Nato pa se pojavi obdobje, ko se pri večini otrok pojavi prva beseda (po navadi mama, tata in/ali še katera druga polnopomenska beseda – razni »ne«, »pa«, … ne štejejo kot beseda, saj jo mora otrok vedno uporabiti v enaki situaciji oziroma ob isti osebi – to pomeni, da bo mamo vedno poimenoval z »mama«). Do 18. meseca bo otrokov govor enobeseden, razumel pa do okoli 50 besed. Veliko bo žlobudranja (nerazumljivih besed), znal pa bo upoštevati mnogo preprostih navodil (»pridi«, »sedi tja«, …).
V obdobju od 18. do 24. meseca sledi velik napredek v razvoju otrokovega besednjaka. Uporablja t.i. telegrafski govor, kar pomeni, da združi samostalnik in glagol, brez funkcijskih besed (ne uporabi veznikov, oblik za osebo …, reče npr. le »medo jedel«, »avto pelje«). Pozna nekje med 150 in 300 besed.
Do 3. leta poskuša z novimi glasovi, a njegovi govorni organi še niso dovolj razviti, zato ne more tako dobro artikulirati (izgovoriti), kot bi želel (le nekje do 60% besed je razumljivih odraslim osebam). Razume pa mnogo več besed, nekje med 800 in 1000.
Do 4. leta žlobudranje praktično upade in razumljivost besed se dvigne na skoraj 100% (pomanjkljiva pa sta še vedno »r« in »l«). Pogosto še ne uporablja množine, uporablja pa 3-4 besede v stavkih.
Nekje do 6. leta, torej tik pred vstopom v osnovno šolo, pa se otrokov govor popolnoma razvije – je tekoč, popolnoma razumljiv, uporablja tudi 5 ali več besed v stavku, tvori vprašanja, pripoveduje zgodbe (v katerih je sicer veliko mašil v obliki »in pol«, »pa«, ki so povsem običajna pri tej starosti). Njegov besednjak strmo narašča, razume pa tudi do 3000 besed.
In tako kmalu zatem postane način govora otroka enak govoru odraslih. Pa vendar bi rada za zaključek poudarila še eno stvar – vse zgoraj napisano so le GROBI mejniki, ki se pojavljajo pri večini otrok in so le izhodiščno povprečje, ki se uporablja predvsem v logopediji, v namen logopedske obravnave in načrtovanja aktivnosti na obravnavi. Nikakor ne pomeni, da če otrok pri 15. mesecu še ni izgovoril 1 besede, je z njegovim govornim razvojem nekaj narobe. Tudi nikakor ni alarmanten znak, če otrok pri 13. mesecu še ne maha »pa-pa«. Vse je odvisno od okolja, v katerem otrok in njegova družina živi – dovolj spodbud iz okolja in govor bo iz otroka prišel sam od sebe, saj mu je, kot sem omenila že v uvodu, prirojen. Zato: čim več branja, petja pesmic, oponašanja živali, vozil, zvokov iz okolja in predvsem običajnega in sproščenega pogovarjanja z otrokom – čeprav zgleda, kot da se pogovarjate sami s seboj, je to najboljša naložba v otrokov govorni razvoj.
Članek je napisala varuška Gaja (Gaja Švigelj, študentka 2. letnika logopedije in surdopedagogike)
*Referenca, po kateri so povzeti mejniki: Marjanovič Umek, L., Kranjc, S., Fekonja Peklaj, U., Saksida, I. (Ur.). (2006). Otroški govor: razvoj in učenje, (Zbirka Zrenja). Domžale: Izolit. 182 str., ilustr
