Ob vstopu v šolo postanejo zahteve za otroka vedno večje. Sprejeti mora določena pravila v razredu in igri, se prilagajati skupini in slediti sistemu. Obvladati mora pozorno poslušanje, mirno sedenje, sodelovanje, sledenje navodilom in sodelovanje.
V šoli otroke z ADHD hitro označijo kot težavne, moteče, nedisciplinirane in nezrele. So izredno impulzivni, aktivni in nemirni, a nikakor ne motorično nespretni. Imajo kratkotrajno pozornost, zato delo le redko dokončajo, čeprav se ga lotijo z veseljem. Običajno so nepriljubljeni med vrstniki, ker ne čakajo na vrsto, ne upoštevajo pravil, ne prenesejo poraza in večkrat ne izkazujejo empatije. 
Poučevanje učenca z ADHD
Ker so v nadaljevanju predstavljene prilagoditve, oblike in metode dela z otrokom z ADHD, ki lahko koristijo tako otroku v predšolskem obdobju kot učencu v prvi triadi OŠ uporabljam izraz pedagog, ki vključuje tako vzgojitelje kot učitelje.
Ali bo poučevanja učenca z ADHD izziv ali muka, je verjetno odvisno tudi od tega, kakšen je pedagog sam kot človek in kakšen slog poučevanja ima. Pedagog, ki je tudi sam bolj aktiven in veliko govori, morda učenca z ADHD sploh ne bo opazil ali pa bo njegovo poučevanje takšno, da bo učenca dodobra zaposlilo. Težje je tistim, ki si v oddelku želijo stroge discipline, miru in tišine.
Vendar kot pravi Kesič Dimic K. (2008) tudi pedagogu, ki dobro razume težave otroka z ADHD, na neki točki zmanjka potrpljenja. Potrebno se je zavedati, da je vsak otrok individuum in da vsi nasveti predstavljeni v nadaljevanju ne bodo vedno delovali. Vredno pa je poskusiti.
Prostor:
- Otrok naj sedi blizu pedagoga
- Sedi naj vedno na istem mestu, da se lahko nanj navadi
- Naj ne sedi blizu okna (dražljaji)
Uravnavanje vedenja:
- Pravila in dogovori z učenci naj bodo obešena na vidnem mestu
- Vseh dogovorjenih pravil se je potrebno držati (to omogoča jasno strukturo, ki učencu z ADHD koristi)
- Že vnaprej se pogovorite o sankcijah, v primeru kršenja pravil
- Ne tolerirajte nasilja in preklinjanja
- Vzpostavljajte pogost očesni kontakt z otrokom
- Bolj kot graj, se poslužujte pohval pozitivnih vedenj
- Poslužujte se dogovorjenih gest, znakov, dotikov, ki učenca opozorijo na to, da postaja moteč, a ga s tem ne izpostavljajo
- Pri mlajših otrocih je smiseln sistem nagrajevanja
- Veselimo se majhnih napredkov!
- Otrokovega vedenja ne smemo jemati osebno
- OTROKA POSKUŠAJTE SPREJETI TAKŠNEGA KOT JE!
Poučevanje:
- Za večino otrok z ADHD je značilen vizualni ali kinestetičen zaznavni stil, zato se poslužujte multisenzornih pristopov
- Z barvami poudarite bistvene informacije
- Vključite demonstracije in prezentacije
- Veliko sprašujte, kažite slike, pripovedujte zgodbe povezane z vsebino
- Slušno opozarjajte učence (budilka, zvonček)
- Pri razlagi se poslužujte slikovnega materiala, mimike, didaktičnih pripomočkov
- Pri organiziranju učne snovi mu pomagajo okvirčki, barve, slike
- Otroku pomagajte pri oblikovanju nalog na manjše podenote (zaradi težav z organizacijo)
- V manjši meri se poslužujte skupinskega dela naj bodo skupine manjše (otroku z ADHD usklajevanje z več učenci predstavlja velik napor)
- Njegovo znanje naj se ocenjuje ob »dobrih« dnevih
- Med razlago se pomikajte po razredu
- Preverite ali so učenci razumeli navodila (ta naj bodo jasna in konkretna)
- Uporabljajte časovno omejitev pri samostojnem delu
- Dogovorite se za jasen znak, s katerim vas pokličejo, če potrebujejo pomoč (brez vpitja, z gesto, predmetom)
- Otroka večkrat spomnite na dogovorjene stvari (pozabljivost)
Znake vedenj, ki so bili opisani do sedaj, je v osnovi pogosteje moč zaznati pri dečkih kot pri deklicah. Da so deklice manj oz. težje prepoznane, smo že omenili.
ZAKAJ JE TEMU TAKO?
Družba ima različna pričakovanja do dečkov in deklic, kar povzroča tudi razlike med spoloma pri motnji kot je ADHD. Dečki pri stresu delujejo navzven, medtem ko deklice stres pogosteje obrnejo proti sebi in ga ponotranjijo (to lahko sproži depresijo, anksioznostjo, občutke krivde, umik in bolezenske znake) (Friedman, 2004, v Kesič Dimic, 2008). Po raziskavah sodeč, je spregledanih kar 75% deklic z ADHD. Te so namreč manj uporniške in bolj nepozorne, pogosto jih označimo za lene in zasanjane (Moran, 2006, v Kesič Dimic, 2008). Pomembno je torej, da smo kot pedagogi pozorni tudi na njih in njihovo vedenje, ki v osnovi sicer ni nujno izstopajoče, moteče.
Članek je za vas napisala varuška Manca (Manca Kozinc), študentka specialne in rehabilitacijske pedagogike.
Literatura:
Kesič Dimic, K. (2008). Ali deklice hitijo drugače? Spregledanost deklic z motnjo ADHD. Ljubljana: Bravo, društvo za pomoč otrokom in mladostnikom s specifičnimi učnimi težavami
Kesič Dimic, K. (2009). Adrenalinske deklice, hitri dečki – svet otroka z ADHD. Nova Gorica: Založba Educa
Nemanič, M. (2009). Hiperaktivni otroci v osnovni šoli. Didakta, letnik XVII/XIX, str. 8-10. Pridobljeno s: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-XOYYLL1R/1ba1599e-452d-456c-8454-e38da746021c/PDF
Starešinič, M. (2009). Hiperaktivni otrok v razredu. Didatka, XVII/XIX, str. 10-13. Pridobljeno s: : https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-XOYYLL1R/1ba1599e-452d-456c-8454-e38da746021c/PDF
