OTROŠKA RADOVEDNOST IN USTVARJALNOST

Otroci so nagnjeni k radovednosti. Nekateri avtorji navajajo, da prav dejstvo, da se otroci rodijo z željo po učenju, družbi omogoča nadaljevanje vrste. Prirojena radovednost skupaj z entuziazmom in domišljijo predstavlja predpogoje za ustvarjalnost. To, da reči najprej naredijo in o njih šele kasneje razmišljajo, dokazuje, da so ustvarjalni po naravi.

Pojem ustvarjalnost (tudi kreativnost, inovativnost) nakazuje na nekaj unikatnega, novega, na nekaj, kar ustvari posameznik sam. Ko govorimo o ustvarjalnosti, lahko mislimo na sam proces (v tem primeru uporabljamo tudi pojem kreativnost) ali na produkt človeške aktivnosti.

Guilford je sposobnost ustvarjalnosti tesno povezoval z divergentnim načinom mišljenja, za katerega je značilno razmišljanje o problemu v različnih smereh, razvijanje številnih zamisli, postavljanje novih hipotez in iskanje oddaljenih povezav. Pri takšnem načinu mišljenja so odgovori različni, nenavadni in nepričakovani. Prav ta originalnost, poleg fluentnosti (sposobnost hitrega navajanja številnih idej) in fleksibilnosti (sposobnost navajanje različnih idej), predstavlja eno izmed sestavin divergentnega mišljenja.

Za ustvarjalnega posameznika je torej značilno, da se loteva reči na različne, izvirne načine. Pri tem ni poudarek na tem kaj počne, temveč kako to počne.

Otroci se učijo z izkušnjami. Kljub temu da je želja po raziskovanju otroku lastna, k razvoju njegove radovednosti v prvih letih pripomore tudi njegovo najožje okolje. Otrok lahko namreč tudi preko modela t.i. pomembnega odraslega razvija ljubezen do učenja. Prav zato je v celotnem otroštvu vloga odrasle osebe, ki se navdušeno odziva na otrokovo zadovoljstvo pri raziskovanju, še kako pomembna. Otrok se lahko uči naravno, spontano, kadar mu pogoji omogočajo, da ta skozi igrivo in predvsem varno raziskovanje zadovolji svojo radovednost. Ne le od primerno pripravljenega okolja in števila priložnosti, temveč tudi od otroka samega je odvisno, ali bo ponujeno priložnost izkoristil. Pri tem lahko pomaga odrasli, ki otroka spodbudi oz. natančneje – spodbudi njegovo radovednost.

OKOLJE in SENZORNA PREOBREMENITEV

Ustvariti je potrebno okolje, ki v otroku vzbudi zanimanje, a ga hkrati ne preobremeni. Okolje lahko namreč hitro pretirano stimulira oz. preobremeni čutne kanale, s čimer dosežemo obraten učinek. Otroku se tako situacija ne bo zdela prijetna, njegova radovednost ne bo potešena, proces učenja pa bo prekinjen. Preveč senzornih stimulacij namreč povzroči, da se otrok umakne.

Izkušnje, ki jih ponujamo otroku, morajo torej biti skladne z otrokovimi trenutnimi interesi, stopnjo razvoja in temperamentom. Z razvojem se radovednost spreminja in starejši kot je otrok, bolj ga ta spodbuja k raziskovanju kompleksnejših pojavov, okolij. Pomembno je torej dobro opazovanje otrok, saj nam ti večkrat sami sporočajo na kaj so pripravljeni, kakšne dražljaje že uspejo sprejeti in predelati ter predvsem kaj jih zanima.

ZAKAJ SPODBUJATI OTROKOVO RADOVEDNOST IN USTVARJALNOST?

1. Ker ta vpliva k boljšemu razumevanju okolja. Otrok, ki je radoveden in išče odgovore na lastna vprašanja, bo lažje in hitreje razumel kako stvari v okolju delujejo.
2. Radovednost širi znanje. Otroci preprosto vedo več, ker so izpostavljeni številnejšim izkušnjam.
3. Radovednost vodi k boljšemu reševanju problema, kar predstavlja bistveno in koristno veščino vsakega posameznika. Reševanje problemov in postopek sprejemanja odločitev sta neločljivo povezana z radovednostjo.

KAKO SPODBUJATI OTROKOVO NARAVNO RADOVEDNOST IN VEDOŽELJNOST?

– V prvi vrsti je prav igra tista, ki otrokom pomaga ugotoviti kako deluje svet okoli njih.
– Skupaj z otrokom se entuziastično lotite raziskovanja sveta. Ob tem se ne pozabite zabavati. Otrok bo tako izkušnjo raziskovanja povezal z nečim prijetnim, hkrati pa bo doumel, da je zanimanje nekaj, kar je dovoljeno.
– Ustvarite zanimivo okolje, ki ga otrok lahko samostojno raziskuje. Pri pripravljanju okolja imejte v mislih otrokovo starost in sposobnosti. V okolje postopoma vnašajte smiselne predmete in nove izkušnje, preko katerih otrok spoznava nove barve, oblike, teksture, okuse, zvoke,…

– Postavljajte čim manj omejitev, a ne pozabite na varnost. Preveč omejitev zavoljo skrbi in pretirane zaščite s strani odraslih preprečuje aktivno raziskovanje otroka. Otrokom omogočajte, da komunicirajo, opazujejo in raziskujejo realen socialni svet, saj se tako največ naučijo.

– Sledite otroški radovednosti v neposrednem okolju: v zaprtih prostorih ali na prostem. Komentirajte tisto, kar otroka vidno fascinira. Večkrat raziskujte skupaj z otrokom. Poslušajte veter, opazujte dežne kapljice na oknu, spremljajte metuljčka na roži,…. Usmerite njegovo pozornost v stvari in pojave, ki bi ga znali zanimati.
– Zagotovite materiale, za raziskovanje katerih bo otrok potreboval različne čute in takšne, ki spodbujajo interakcije med otroki. Boljše od igrač na baterije so tiste igrače, ki oživijo šele z otrokovo močjo in domišljijo (npr. lutke, prešite odeje,…).
– Čez čas jim je potrebno ponuditi igralne materiale, ki jih lahko nadzorujejo in z njimi manipulirajo. Otroci namreč z velikim veseljem ugotavljajo, kako stvari delujejo.

– Prisluhnite otrokovi radovednosti in pustite, da ga vodijo izkušnje. Bodite pozorni na stvari, ki pritegnejo njegovo pozornost. Upoštevajte, kaj otroke privlači, ob čem nagibajo glave in s čim se radi ukvarjajo. Ne pozabite, da je radovednost naravna pot do učenja.
– Otroku spoštljivo prisluhnite in odgovorite na njegova vprašanja. Otroci postavljajo veliko vprašanj. Odgovor naj bo tak, da bo razumljiv. Pri tem je koristno poznati otrokove sposobnosti razumevanja in razpon pozornosti.
– Če odgovora ne poznate, odgovorite z NE VEM. Spodbudite otroka, da razmišlja o iskanju rešitve. Sprašujte ga, kje misli, da bi lahko dobil odgovor na vprašanje, ki ga zanima. Skupaj se odločite, kako in kje, morda tudi s čim boste prišli do odgovora.

– Spodbujajte radovednost z enostavnimi, praktičnimi eksperimenti. Ti eksperimenti ne rabijo biti načrtovani, lahko so spontani. V bazenu lahko otrok preverja, katere igrače potonejo in katere plavajo, na vrtu ugotavlja, katero seme je zraslo in katero ne. Vsi majhni otroci se najbolje učijo takrat, ko nekaj sami poskusijo. Pri tem jim lahko pomagamo tako, da pokažemo zanimanje in postavljamo vprašanja (npr. »Kaj misliš, da se zgodi, če…?«).

– Otrokom dajte vedeti, da so napake mogoče in dovoljene, predvsem pa, da se iz njih veliko naučimo.
– Predšolske otroke navdušite, da ustvarijo svojo lastno raziskovalno zbirko. Štetje in poimenovanje zbranih objektov vodi v učenje. Pri oblikovanju svoje raziskovalne zbirke bo otrok krepil spretnost iskanja podobnosti in razlik, opazovanja, zbiranja, prirejanja, razvrščanja ipd.

Članek je za vas napisala varuška Manca (Manca Kozinc), študentka Specialne in rehabilitacijske pedagogike.

Fotografije: Mami z objektivi

• Armstrong, T. (2000). Prebudite genija v svojem otroku. Ljubljana: Učila
• Einon, D. (2002). Ustvarjalen otrok. Ljubljana: Učila International
• Kam Keong, Y. (2008). Vsi smo ustvarjalni. Varaždin: Katarina Zrinski
• Pečjak, V. in Štrukelj, M. (2013). Ustvarjam, torej sem. Celovec: Mohorjeva založba
• Siegle, D. (2008). Promoting Creativity Though Curiosity and Engagement: Wonder Is Not Enough. National Association for Gifted Children, pridobljeno s: http://www.nagc.org/sites/default/files/Publication%20PHP/bonuscontent/M2.3%20Promoting%20Creativity.pdf
• Steohens, K. (2007). Curiosity and Wonder: Cue Into Children’s Inborn Motivation to Learn. Pridobljeno s: http://www.easternflorida.edu/community-resources/child-development-centers/parent-resource-library/documents/curiosity-and-wonder.pdf