Ta koncept je dobil ime po italijanskem mestu Reggio Emilia. Njegov ustanovitelj je Loris Malaguzzi.
Koncept postavlja v središče pozornosti otroka in razvoj njegovih zmožnosti opazovanja. Le-to je možno, če ima otrok čimbolj bogate in raznovrstne izkušnje. Koncept Reggio s tem tudi poudarja razvoj in uporabo vseh čutil – tudi tistih, ki so običajno bolj zapostavljena (tip, okus, vonj). Na prvem mestu je ustvarjalnost na vseh področjih. Veliko pozornost namenja razvoju identitete vsakega posameznega otroka – na otroka gledajo kot na enkratno bitje, poudarjajo njegove pravice, in ne samo specifične potrebe.
Zavestno spodbujajo mnoštvo različnih oblik otrokovega izražanja (gib, mimika, barva, risba, glasba, govor) ter mu omogočajo, da lahko na različne načine izrazi odnos do sebe, drugih, narave, prostora in časa, v katerem živi.
Koncept Reggio Emilia se zavzema za timsko delo vzgojiteljev in drugih delavcev v vrtcu: kakovostno timsko delo vključuje opazovanje, interpretacijo in refleksijo dogajanja z različnih zornih kotov. Vključeni so vsi, tudi hišnik, kuharica, kakor tudi starši, ki so v dogajanja v vrtcu še posebej močno vključeni. V kontekstu timskega delovanja ima posebno mesto tudi dokumentacija, ki je potrebna za pripravo na delo in za sledenje otrokovem razvoju. Vzgojitelj beleži otrokov dialoge, odzive. Pri tem uporablja beležko, fotoaparat, kamero in njegove izdelke (arhiviranje).
Poudarek pri delu vzgojitelja je na sledenju otrokovim interesom. Vzgojitelj jih mora prepoznati in razvijati. To pomeni, da ne sledi predpisanemu vzgojno-izobraževalnemu načrtu, pač pa ga ustvarja sproti glede na potrebe posameznega otroka in skupine. Njegovo delo ni improvizacija, saj upošteva tudi splošne vzgojne cilje. Pomembneje od doseganja cilja je, kako in zakaj ta cilj doseči. Cilji so fleksibilni, prilagojeni otrokom. V veliki meri jih uresničujejo skozi projektno delo. Prednost daje učenju pred poučevanjem oz. ustvarja razmere, v katerih si otrok želi raziskovati in se učiti v sodelovanju z drugimi.
Pri svojem delu veliko uporabljajo lutke. Z njimi spodbujajo socialno-čustveni razvoj, domišljijo in govorno komunikacijo pa tudi fino motoriko, glasbene sposobnosti in občutek za ritem ter telesno izražanje.
Vzgojitelj je zaradi takšnega odprtega načrtovanja tudi sam v vlogi raziskovalca in ustvarjalca. Veliko je projektov, ki temeljijo na pobudah otrok.
Okolje v teh vrtcih spodbuja zaznavanje in ustvarjanje. Estetsko doživljanje razvijajo ob cvetju in zelenju, ki je v prostoru, stene igralnice so pobarvane v nežnih in umirjenih tonih. Na policah so razstavljeni izdelki otrok, imajo pa tudi veliko ogledal, ki otrokom omogočajo spoznavanje samega sebe, obraza, čustev, gibanja v prostoru.
Igralnice imajo obliko črke L ali T, kar naj bi ugodneje vplivalo na odnose v skupini. Razdeljene so na kotičke. Imajo tudi osrednji prostor, t.i. piazza (trg), ki je namenjen druženju, prijateljstvu in igri. Ta prostor nadgrajuje dejavnosti, ki se odvijajo v igralnicah. Vsak vrtec ima atelje, kjer uresničujejo dele projektov s pomočjo ateljerista (akademski slikar) in kjer eksperimentirajo z vizualnimi jeziki.
reggio vrtci imajo največ 3 skupine (med 50 in 70 otrok), ker bi se v večjem številu posameznik »izgubil«, ne bi mogel razviti lastne identitete niti odnosa do drugih. Skupine so starostno homogene.
Koncept Reggio poudarja tudi sodelovanje vrtca z okoljem. Življenje in delo vrtca se prepletata z družinskim ter s širšim okoljem. Vse, kar nastane ob ustvarjanju in učenju, predstavijo v samem vrtcu pa tudi zunaj njega.
