Pravljico sem dobila pred nekaj leti od profesorice za didaktiko. Zgodba se mi je zelo vtisnila v spomin, zato sem se odločila, da jo objavim. Žal njenega avtorja ne poznam.
PRAVLJICA – ŽIVALI V GOZDU
Pred dolgimi časi so živali hodile v šolo. Program je obsegal tek, letenje, plezanje in plavanje. Vse živali so se učile po istem programu.
Račka je bila zelo dobra pri plavanju, premagovala je celo svojega učitelja. Uspešna je bila tudi pri letenju, vendar zelo slaba pri teku. Zaradi slabega uspeha pri tem predmetu je morala ostajati po pouku na dodatnih urah in zaradi tega ni utegnila hoditi na ure plavanja. Zaradi izostajanja z ur plavanja so njene plavalne veščine postale povsem povprečne. Povprečnost je bila na splošno sprejemljiva, zato takšno plavanje račke nikogar ni skrbelo, razen nje same.
Zajec je začel svoje šolanje kot najboljši tekač. Namesto da bi užival v svojem dobrem tekanju, je moral stalno hoditi na ure plavanja. Zato je doživel živčni zlom in je moral pustiti šolo.
Veverica je bila najboljša pri plezanju. Toda učitelj letenja jo je silil, da je namesto priljubljenega in zelo uspešnega plezanja do vrha drevesa, tja morala kar odleteti. Že pri prvih poskusih, da bi vzletela z zemlje, je veverica dobila boleče krče vseh mišic in od tega trenutka so se pri njenem imenu v redovalnici pojavljale samo trojke iz plezanja in dvojke iz tekov.
Ker je vrabec imel slabe ocene pri plezanju, plavanju in tekih, je cele dneve hodil na dodatne ure iz teh predmetov. Zaradi tega je naenkrat račka letela veliko bolje kot vrabec. Na srečo pa je vrabec popravil ocene pri ostalih predmetih.
Na koncu šolskega leta je razvojno zaostala kokoš,ki je na začetku še kar solidno tekala, a je zelo slabo letela, še slabše plezala in komaj ostala živa pri plavanju, dobila priznanje in pohvalo učiteljskega zbora kot najboljša učenka na celi šoli.