sep 17, 2015
Varuška Živa

O pomenu pravljic

facebookgoogle_pluspinterest

Poučno - O pomenu pravljic

Velik del književnosti, ki naj bi razvijala otrokov um in osebnost, za to nalogo ni primeren, saj ne vzpodbuja in privzgaja tistih sposobnosti, ki jih otrok za premagovanje težkih notranjih problemov najbolj potrebuje. Če hoče zgodba zares pritegniti otrokovo pozornost, ga mora zabavati in predramiti njegovo radovednost. Toda če hoče tudi obogatiti njegovo življenje, mora spodbujati njegovo domišljijo; mu pomagati, da razvija svoj razum in si pojasnjuje svoja čustva; biti mora uglašena z njegovimi strahovi in prizadevanji; priznavati mora njegove težave in hkrati nakazovati rešitve problemov, ki ga mučijo.

V celotni »otroški književnosti« ne bi našli skorajda ničesar, kar bi lahko v omenjenih in številnih drugih pogledih tako obogatilo in zadovoljilo otroka in odraslega kakor ljudska pravljica.

Ljudske pravljice veliko bolj kot katero koli drugo čtivo izhajajo iz otrokovega dejanskega psihološkega in čustvenega stanja. O otrokovih hudih notranjih pritiskih pripovedujejo na način, ki ga otrok nezavedno razume, in ne da bi podcenjevale izredno resne notranje boje, ki spremljajo odraščanje, nudijo primere tako začasnih kot trajnih razrešitev problemov, ki mučijo otroka.

Številni starši verjamejo, da je treba otroku slikati samo prijetne podobe o izpolnjevanju želja – da sme torej spoznati samo svetle plati življenja. Toda takšen enoličen jedilnik samo enostransko hrani duha.

Pravljice na najrazličnejše načine otrokom sporočajo ravno to: da se v življenju ni mogoče izogniti spopadanju z resnimi težavami, da je ta boj bistveni del človekovega obstoja – toda če človek pred njim ne beži, temveč se neomajno postavlja po robu nepričakovanim in pogosto nezasluženim težavam, premaga vse ovire in na koncu zmaga. O tem, kako naj se sooča s problemi in varno odrašča, dokler ne bo dozorel, potrebuje otrok predvsem nasvete v simbolični obliki. Pravljica otroka pošteno seznanja z osnovnimi človekovimi bivanjskimi stiskami (npr. smrt).

Za razliko od mnogih sodobnih zgodb za otroke je v pravljicah zlo prav tako vedno prisotno kakor dobro – prav kakor v življenju zmeraj srečujemo dobro in zlo in kot je vsak človek nagnjen k obojemu. Ta dvojnost ustvarja moralni problem, za njegovo razrešitev pa se je treba boriti.

Zlo ni povsem brez privlačnosti in pogosto začasno prevlada. V mnogih pravljicah vsiljivcu uspe začasno zasesti mesto, ki po pravici pripada junaku. Če je vživljanje v pravljice moralna vzgojna izkušnja, potem to ni zaradi tega, ker je hudodelec na koncu kaznovan, čeprav tudi to ni čisto brez pomena. Enako kot v življenju tudi v pravljicah kazen ali strah pred njo le v majhni meri preprečujeta zločin. Veliko učinkovitejše je spoznanje, da se zločin ne splača, in ravno zato v pravljicah hudobnež vedno potegne kratko.

Berimo skupaj

Zgodbe ali tipski liki, kakršna sta Obuti maček, ki z zvijačami poskrbi za junakovo srečo, in Jakec, ki velikanu ukrade več zlatnikov, ne izgrajujejo značaja s spodbujanjem k izbiranju med dobrim in zlom, ampak otroku zbujajo upanje, da lahko tudi najslabotnejši v življenju uspejo. Téma teh zgodb ni moralna izbira, temveč zagotovilo, da v življenju lahko uspeš. Tudi to, ali verjameš v možnost, da boš premagal življenjske težave, ali pa v življenju pričakujejo poraz, je zelo pomemben eksistencialni problem.

Pravljica eksistencialne bojazni in probleme jemlje zelo resno in se z njimi neposredno ukvarja. Poleg tega nudi pravljica rešitve, ki so prilagojene otrokovi stopnji razumevanja. Pravljice, npr., načenjajo problem želje po večnem življenju, saj se nekatere končujejo takole: »In še vedno živita, če še nista umrla.« Drug konec: »In sta srečno živela vse svoje žive dni«, otroka niti za hip ne preslepi, da je mogoče živeti večno, temveč mu daje slutiti, kaj lahko edino ublaži našo bolečino zaradi kratkosti življenja na tem svetu: da vzpostavimo zares zadovoljujoč odnos z drugim človekom. Zgodbe nas učijo, da takrat dosežemo največjo čustveno varnost in najbolj trajno zvezo, ki sta človeku v življenju dosegljivi. Samo to pa nam lahko prežene strah pred smrtjo. Pravljica nam še pripoveduje, da človek ne občuti želje po večnem življenju, če je našel pravo, zrelo ljubezen.

Otrok iz iste pravljice izlušči različne pomene glede na svoje interese in potrebe v nekem obdobju. Če ima priložnost, se vrne k isti pravljici, kadar je stare pomene pripravljen razširiti ali jih nadomestiti z novimi.

Ko govorim, npr., o Janku in Metki, poudarjam otrokovo težnjo, da se oklepa staršev, čeprav je že čas, da bi se samostojno soočil s svetom, pa tudi njegovo potrebo, da bi presegel prvotno oralno stopnjo, ki jo simbolizira sladkosnednost otrok, ko se znajdeta pred hišico iz medenjakov. Torej bi lahko upravičeno trdili, da je ta zgodba najbolj privlačna in koristna za otroka v starosti, ko se ugodni vpliv pravljic šele pričenja, se pravi okrog štirih ali petih let.

Toda tesnoba pred ločitvijo ter strah pred lakoto in z njim povezana požrešnost niso omejeni na neko posebno razvojno stopnjo. Takšni strahovi se v nezavednem pojavljajo v vseh starostih, zato ima ta pravljica pomen tudi za veliko starejše otroke in opogumlja tudi njih. Če navedem nekaj primerov:

  • Neko deklico sta v otroštvu očarala Janko in Metka, tako da je iz stalnega prebiranja te pravljice in sanjarjenja o njej črpala veliko tolažbe. Ta deklica je bila pod vplivom nekaj let starejšega brata. Ko je deklica odraščala, se je še naprej zanašala na brata, zato jo je ta značilnost zgodbe pomirjala. Kot odrasla ženska je spoznala, da je ta pravljica veliko pripomogla k temu, da se je otresla odvisnosti od brata. Prepričala jo je, da ni nujno, da bi zgodnja odvisnost od brata preprečevala njeno kasnejšo premoč. Tako ji je zgodba, ki je bila zanjo v otroštvu pomembna iz enega razloga, kazala pot tudi v adolescenci, toda iz povsem drugega razloga.
  • Osrednji motiv Sneguljčice je, kako deklica v puberteti v vseh ozirih prekaša hudobno mačeho, ta pa ji iz ljubosumnosti odreka samostojno življenje – kar simbolizirajo mačehini poskusi, da bi Sneguljčico ubila. Vendar je bil najgloblji pomen, ki ga je zgodba imela za neko petletno deklico, precej oddaljen od takšnih pubertetniških problemov. Zgodba jo je spodbujala, naj ne obupuje: Sneguljčico, ki jo je izdala njena mačeha, so rešili moški junaki. Deklica je verjela, da ji Sneguljčica kaže pravo pot, zato se je obrnila k očetu, ki se je odzval naklonjeno. Srečni konec pravljice je deklici pokazal brezbrižnost. Tako ima lahko pravljica enako velik pomen za petletnega in za trinajstletnega otroka, čeprav iz nje črpata docela drugačen osebni pomen.
  • V pravljici Motovilka izvemo, da je čarovnica zaprla Motovilko v stolp, ko je ta dopolnila dvanajst let. Toda nekega petletnega fantka je zgodba opogumila na povsem drugačen način. Ko je izvedel, da bo morala njegova stara mati, ki je nanj pazila čez dan – njegova mati je bila zaposlena, očeta pa ni imel – zaradi hude bolezni v bolnišnico, je prosil, naj mu berejo pravljico o Motovilki. Predvsem ga je zelo privlačila misel, da je nadomestna mati deklico zaprla v stolp in jo tako obvarovala vseh nevarnosti. Toda za tega fantka je bil še pomembnejši drugi osrednji motiv zgodbe: da je Motovilki lastno telo nudilo sredstvo, s katerim se je rešila iz stiske – kite, po katerih se je kraljevič povzpel do njene izbe v stolpu. Dejstvo, da ji je lastno telo ponudilo rešilno vrv, mu je zagotavljalo, da bo v stiski tudi sam našel vir varnosti v lastnem telesu.

S temi primeru skušam pokazati, da imajo pravljice ne glede na starost in spol junaka velik psihološki pomen za fante in dekleta vseh starosti. Iz pravljic je mogoče črpati bogate osebne pomene, ker otroku omogočajo različne identifikacije, ko se zaporedoma ukvarja z različnimi problemi.

Ker ne moremo vedeti, katera pravljica bo za določenega otroka v neki starosti najpomembnejša, se ne moremo sami odločiti, kdaj naj mu pripovedujemo katero izmed številnih pravljic in zakaj. Izbere jo lahko samo otrok sam. Na svojo izbiro nas opozori z močnimi čustvenimi odzivi, ki jih neka pravljica prebudi v zavestnem in nezavednem delu njegove duševnosti. Pri pripovedovanju zgodb je vedno najbolje slediti otroku.

Celo če oče ali mati pravilno uganeta, zakaj se je njun otrok čustveno navezal na neko zgodbo, je bolje, da to spoznanje zadržita zase. Najpomembnejše izkušnje in reakcije majhnega otroka so v veliki meri nezavedne in naj bi takšne tudi ostale, dokler otrok ne doseže večje zrelosti in razumevanja. Vedno, če gre za otroka, pa še posebej, je vsiljivo, če komu razlagamo njegove nezavedne misli in mu uzaveščamo, kar želi ohraniti predzavestno. Za otrokovo dobro počutje sta enako pomembna 2 občutka: da oče ali mati delita njegova čustva, ker uživata v isti pravljici, in da ne poznata njegovih skritih misli, dokler se sam ne odloči, da jima jih bo razkril. Če pokažeta, da jih že poznata, jima ne bo mogel podariti najdragocenejšega darila, namreč deliti z njima, kar je bilo doslej skrivno in samo njegovo. Ker pa sta oče ali mati poleg vsega še toliko močnejša od otroka, se mu lahko njuna prevlada zdi brezmejna – in zato uničujoča – če je videti, kot da bereta njegove skrite misli in poznata njegova najskrivnejša čustva, še preden se jih sam zave.

Poleg tega lahko, če otroku razlagamo, zakaj ga neka pravljica tako privlači, uničimo čar zgodbe, ki je v veliki meri odvisen od tega, da otrok ne ve natanko, zakaj je tako očaran. Če zgodba izgubi svojo čarobno moč, otroku ne more več pomagati pri samostojnem prizadevanju in obvladovanju problema, zaradi katerega je bila zanj v prvi vrsti pomembna. Interpretacije odraslih, naj bodo še tako pravilne, otroka prikrajšajo za občutek, da je bil samostojno, z večkratnim poslušanjem zgodbe in razmišljanjem o njej, kos težavni situaciji.

Članek je za vas napisala varuška Jasmina (Jasmina Čaber).

VIR: Bettelheim, B. (1999). Raba čudežnega: o pomenu pravljic. Ljubljana: Studia Humanitatis

Comments are closed.

Prijavi se na novičke:

Revija Zmajček

Arhiv

  • + 2017 (96)
  • + 2016 (174)
  • + 2015 (228)
  • + 2014 (275)
  • + 2013 (238)
  • + 2012 (226)
  • + 2011 (51)