Sopomenko izrazu samostojnost predstavlja beseda neodvisnost. Biti ne-odvisen pa je za večino ljudi velika vrednota. Kaj se torej dogaja s samostojnostjo pri najmlajših in kako lahko le-to spodbujamo oz. krepimo?

Za začetek moramo razumeti, da se samostojnost lahko nanaša na dva med seboj različna si vidika. Mislimo lahko na samostojnost v zvezi s skrbjo za samega sebe (hranjenje, oblačenje, opravljanje potrebe,..) ali pa na samostojnost v odločanju, pri čemer velja poudariti, da je prvi vidik lažje in hitreje doseči.

Želja po samostojnosti se pri otrocih prvič pojavi že v drugem letu starosti, k čimer pripomorejo razvijajoče se mentalne in gibalne sposobnosti. Obdobje sovpada s pojavom trme, ki naj bi bila pokazatelj otrokove težnje k samostojnosti. O tem priča tudi Eriksonova teorija psihosocialnega razvoja, kjer avtor v središče druge faze (ki se pojavi nekje med 2. in 3. letom) postavlja razvoj samostojnosti kot osrednje razvojne naloge. Gre namreč za obdobje, ki je namenjeno temu, da malčki vadijo svojo lastno izbiro, voljo in avtonomnost.

Kakšna pa je pri tem vloga odraslih?

Poudariti velja, da je razvoj samostojnosti močno odvisen od odnosa, ki ga starš vzpostavlja do otroka. Za spodbujanje otrokove samostojnosti sta ključna čas in potrpežljivost. Odrasli naj vedenje otroka nadzorujejo in v skladu s socialnimi normami tudi omejujejo. Navajanje na samostojnost naj se prične takrat, ko otrok pokaže lasten interes, da nekaj opravi samostojno. Naloga staršev je, da otroku v tistem trenutku pokažejo, da mu zaupajo in se z njim veselijo. Poskuse samostojnosti je namreč potrebno pohvaliti ne glede na njihovo uspešnost, saj to sočasno vodi do zdrave samopodobe. Primeren odnos staršev do otroka vpliva tudi na to, kako vztrajen je otrok pri poskusih, ki jih zahteva učenje samostojnosti. Če starši otroka pri tovrstnih poskusih priganjajo, otrok sčasoma izgubi voljo. Drugo nezdravo skrajnost pa predstavlja prevarovanost, znotraj katere otrok prav tako ne more zdravo razvijati svoje samostojnosti.

Kaj otrok zmore pri določeni starosti?

Odgovor na to vprašanje nam olajša načrtovanje spodbujanja samostojnosti na dnevni bazi. Če vemo, kaj lahko pričakujemo od otroka glede na njegovo starost, lahko bolje predvidimo kje in kako ga bomo še bolj podprli, kakšne priložnosti mu bomo omogočali, h katerim dejavnostim ga bomo povabili in kakšne pogoje za to bomo ustvarjali.

Malček v obdobju od dveh let do treh let lahko sledi preprostim navodilom, zna uporabljati zobno krtačko, si sam obuje nogavice in čevlje, odpre zadrgo, s pritiskom na kljuko odpre vrata, si obleče nekatera oblačila, je z vilico in uživa, ko odraslim pomaga pri opravilih. Otrok v tem obdobju lahko pobriše mizo, pospravi igrače v predal, napolni posodo s hrano za hišnega ljubljenčka in iz nabora oblačil izbere kaj si bo oblekel. V tem obdobju se vzpostavlja tudi nadzor nad mehurjem in črevesjem (začetek toaletnega treninga).

Med tretjim in četrtim letom otrok že kontrolira izločanje (uporablja stranišče), si umije in osuši roke, uporablja škarje, predvsem pa veliko govori in sprašuje. Zaznati je mogoče tako željo po neodvisnosti (jaz bom, sam bom) kot tudi željo po tem, da se ga smatra kot majhno bitje (nesi me, naredi ti). V tem obdobju lahko od njega pričakujemo, da obesi obleko na obešalnik, pospravi svoje igrače, nese kozarec s tekočino brez polivanja, se stušira s pomočjo, iz omare vzame svoje čevlje, odloži smeti v koš za smeti, odloži umazana oblačila v za to namenjen prostor, ter odloži posodo v pomivalno korito. Pri tej starosti je pomembno, da pravila sooblikujemo skupaj z njim in se ob tem pogovarjamo o tem, zakaj so le-ta pomembna.

Od otroka med četrtim in petim letom starosti lahko pričakujemo, da sam pripravi mizo, pospravi posteljo, si umije zobe, se obleče, lepo je in pije iz kozarca. Otrok se v tem času lahko že samostojno pripravi na spanje, zna dobro pihniti nos in uspešno naloži posodo v in iz pomivalnega stroja. Sodeluje lahko tudi pri delu na vrtu (puljenje plevela), praznjenju smeti in nakupih v trgovini (pelje voziček).

Med petim in šestim letom otrok usvoji dnevne rutine v njihovem vrstnem redu. Te mu pomagajo pri večji samostojnosti. Pravilno uporablja pribor, razreže hrano na koščke, se počeše, si obriše nos in se v celoti samostojno obleče. Zna pospraviti za sabo (po kosilu, potrebščine, športno opremo,..), odklene in zaklene vrata ter pazi na svoje stvari. Z malo pomoči sesa in pomije po tleh, zalije rože, pospravi zložena oblačila v omaro in si pripravi oblačila za naslednji dan.

Na tem mestu velja podariti, da so si otroci med seboj zelo različni, kar pomeni, da je tudi pri samostojnosti in njenemu razvoju potrebno upoštevati individualne značilnosti otroka.

Kako spodbujati samostojnost?

Otroku je potrebno omogočiti veliko vaje, da v določenih veščinah postane bolj suveren in sčasoma samostojen. Predvsem pri domačih opravilih in vsakodnevnih rutinah smo odrasli oz. vsi preostali člani družine lahko močan vzor, ki otroku omogoča opazovanje in nato posnemanje. Večji kot je otrok, bolj verbalno ga lahko spodbujamo k opravljanju določenih opravil oz. nalog. Pri tem se lahko poslužimo metode pojasnjevanja (kaj, kako, zakaj tako), s katero se aktivno odzivamo na otroško radovednost, krepimo njegovo razumevanje in širimo besedni zaklad. Pri podajanju navodil moramo biti čim bolj natančni, da otroka opozorimo na podrobnosti. Splošno navodilo, kot npr. »Uredi se za spanje« je preohlapno in vsak si ga lahko razlaga drugače.

Kako poučevati določeno rutino?

Rutine so aktivnosti, ki si sledijo po nekem zaporednem, ustaljenem vzorcu. Pomembne so za vse otroke, saj omogočajo občutek varnosti in predvidljivosti, hkrati pa zaradi svoje stalnosti omogočajo veliko možnosti za vajo in s tem večjo samostojnost otrok.

1. Rutino razčlenite na preproste korake.

2. Pomagate si lahko s fotografijami posameznih korakov, ki jih postavite na vidno mesto (npr. fotografije korakov umivanja rok pri umivalniku). Ko izvajate korak za korakom, otrokovo pozornost usmerjate do posamezne fotografije koraka in nazaj.

3. Od začetka si pomagajte tudi z demonstracijo (pokažete mu, kako se izvede posamezen korak). Bodite pripravljeni, da otroku ponudite namige, ko pozabi na določen korak. Namigi so lahko fizični (primemo otrokove roke in z njimi sežemo po čevljih), vizualni (fotografije), gesturalni (prikimavanje, odkimavanje, kazanje na predmet) in modelni (ponovna demonstracija določene veščine/vedenja s strani odrasle osebe).

4. K večji motiviranosti za izvajanje določene rutine pripomore tudi, če otroku med izvajanjem rutine ponudite izbiro (npr. pri umivanju rok: Bi želel uporabiti tekoče ali trdo milo?), včasih pa se lahko poslužite tudi nagrajevanja (a ne za stvari, ki se že odvijajo avtomatsko).

5. Pohvalite otrokov trud in vložek, ne glede na končni rezultat oz. uspešnost.

6. Zavedajte se, da »so največje darilo, ki ga lahko daste svojim otrokom, korenine odgovornosti in krila neodvisnosti« (Denis Waitley).

Fotografije: Mami z objektivi

Literatura

1. Jeršak Kojek in Jurišič, B. D. (2016). Kaj lahko na področju samostojnosti pričakujemo od otroka v določenem starostnem obdobju ter nekaj smernic in nasvetov za doseganje želenih ciljev. Ljubljana: Izobraževalni center Pika

2. Hudolin, S. (b.d.). Pusti, sam bom! Pridobljeno s https://www.oshjh-staritrg.si/639-2/svetovalna-sluzba-vrtca/

3. Levc, S. (2015). Mama, zmorem sam(a)!. Vzgoja, 17 (65-66), 35-36

4. Pantley, E. (2007). The No-Cry Discipline Solution. New York: McGraw-Hill

5. Retuznik Bozovičar, A. in Krajnc, M. (2011). V krogu življenja. Velenje: Modart.

6. Ručigaj, Z. (2009). Otroško srce je zaklad. Kranj: Gorenjski glas.

7. Young, K. (2020). Phew! It’s normal. An age by age guide for what to expect from kids & teens –and what they need from us. Pridobljeno s https://www.heysigmund.com/developmental-stage/

8. Zalokar Divjak, Z. (1998). Vzgoja za smisel življenja. Ljubljana: Educy