Večina otrok začne risati med 12. in 15. mesecem starosti, največkrat pa jih k temu spodbudijo starši. Za to obdobje je značilen tudi razvoj prve besede, kar kaže na vzporeden razvoj govora, predvsem njegove strukture in simbolizma v govoru. Analize risb različno starih otrok kažejo, da so s starostjo otrok risbe vse bolj proporcionalne, realistične in vključujejo večje število detajlov in prvin. Te lastnosti pa se povezujejo z določenimi razvojnimi značilnosti, po katerih so raziskovalci oblikovali tri glavne razvojne stopnje likovnega izražanja. Gre za čečkanje, simbolna risba in realistična slika.

Čečkanje

Čečkanje je značilno za otroke od približno 12. meseca do 3. leta. Gre za motorično igro pri kateri otroci izvajajo nenačrtovane gibe, navpične, vodoravne in krožne črte, ki so v veliki meri odvisne od gibov roke, zapestja, dlani in oči. Otroci že v obdobju čečkanja začenjajo odkrivati in raziskovati pravila risanja in tako imajo že zgodnji likovni izrazi določeno strukturo in organizacijo.

Otrok začne najprej risati krožne črte, ki predstavljajo simbol za različne oblike, npr. ljudi, živali in predmete. Sledijo vodoravne črte s katerimi označuje širjenje v prostoru, z navpičnimi črtami izraža gibanje navzgor in v globino, poševne črte pa uporablja za simbol neravnotežja, negotovosti in padanja. Okoli 18. meseca otroci že razumejo odnos med dejavnostjo, ki jo izvajajo in obliko, ki jo rišejo. Med 2. in 3. letom pa na različne načine povezujejo črte in na ta način prikazujejo oblike predmetov ter njihovo gibanje v prostoru in času, npr. kažejo valovanje morja ali pa gibanje dima.

Do 3. leta otroci risbe interpretirajo šele potem, ko so jih narisali in sicer v skladu z asociacijo, ki jo dobijo ob gledanju risbe. Tako npr. množico naključnih ravnih in krožnih črt poimenujejo »zajček«, čeprav na začetku niso nameravali narisati zajca. Kasneje med 3. in 4. letom pa otroci praviloma že v naprej povedo, kaj bodo narisali. A ker si pri teh letih med risanjem pogosto premislijo in začnejo risati nekaj drugega, je lahko njihov končni likovni izdelek drugačen od tistega, ki so ga nameravali narisati na začetku.

Simbolna risba

Obdobje simbolnega risanja se deli na predshematsko in shematsko obdobje. Za predshematsko obdobje, ki traja od 3. do 6. leta,  je značilno, da otroci rišejo enostavne in grobe sheme. Med risanjem uporabljajo isto shemo, ki predstavlja več različnih stvari, npr. krožna linija predstavljaj tako človeka kot tudi ptico. Prav tako pa lahko različne sheme predstavljajo iste predmete oz. osebe. Katero shemo bo uporabil za prikaz teh predmetov oz. oseb je odvisno od njegovega razpoloženja, kako pomembna mu je ta oseba ali pa glede na temo risanja.

Če bo npr. otrok pri teh letih risal svojo mamo, bo človeški figuri dodal nekatere prepoznavne znake npr. rjave lase, ogrlico okoli vratu; če pa bo risal na temo zimsko veselje, pa bo mamo, ki se sanka po snegu, narisal zelo enostavno, brez dodatkov, ki bi jo lahko ločili od drugih človeških figur. Na tej stopnji risanja pa otroci še niso zmožni ustrezno prikazovati odnosov med posameznimi predmeti. Ti so brez reda razporejeni po prostoru na sliki oz. dajejo vtis, da prosto lebdijo.

Za shematsko obdobje, ki traja od 6. do 9. leta, pa je značilno, da otrok že zmore razlikovati sheme za različne predmete, osebe, živali in zato isti predmet praviloma riše z enako shemo, različne predmete pa z različnimi shemami. Otroške risbe so vse bolj celovite, ne prikazujejo več le posameznih stvari, ampak prikazujejo dogajanje, ki vključuje ljudi, živali, hiše, drevesa, sonce, avtomobile, ki so med seboj povezani. Risalno površino si otrok razdeli na tri dele, spodaj nariše zemljo, travo, v sredini drevesa, ljudi, zgoraj pa oblake, sonce… Dogajanje otroci prikazujejo v časovnem zaporedju ter posamezne figure narišejo v gibanju, npr. človeka, ki teče.

Realistična risba

Razvojna stopnja realističnega risanja pa prevladuje v obdobju med 9. in 12. letom. Za to obdobje je značilno, da so risbe otrok vizualno vse bolj realistične. Otroci rišejo predmete in figure, ki so vidno zelo podobne predmetom in figuram v resničnem okolju. Dogajanje in predmete rišejo z določene perspektive in pri tem upoštevajo globino, ki jo vključijo tudi pri prikazovanju odnosa med predmeti, tako da predmete, ki so na risbi bolj oddaljeni, narišejo manjše od predmetov, ki so na sliki bližje in s tem ustvarijo vtis globine. Otroci so v teh letih do svojih likovnih izdelkov zelo kritični in že narisane slike pogosto dopolnjujejo in popravljajo, saj želijo, da so čim bolj podobne resničnim predmetom in osebam.

Izražanje čustev v otroški risbi

Osnovna čustva kot so veselje, žalost, jeza, strah, presenečenje in gnus, začnejo otroci uspešno risati okoli 4. leta. Veselje narišejo tako, da črto, ki označuje usta obrnejo navzgor, pri žalosti pa navzdol. Pogosto narišejo tudi solze. Strah označijo z vijugasto črto za usta in navpičnimi črtami za lase, presenečenje prikažejo z odprtimi usti in očmi, gnus pa tako, da narišejo jezik iz ust. Čustva pa na sliki izražajo tudi preko vsebine (cvetoče drevo odraža veselje, posušene veje pa žalost), barv (če prevladujejo svetle barve gre za pozitivna čustva) ter velikosti likov (prijazne osebe narišejo večje, zlobne pa manjše).

Bonoti in Misalidi (2015) sta v eni svojih raziskav primerjala, kako otroci od 4. do 8. leta v svojih slikah človečkih figur prikazujejo osnovna čustva in socialna čustva. Ugotovila sta, da osnovna čustva kot so veselje, žalost in strah bolj natančno izrazijo, prikazujejo jih s pomočjo obraznih izrazov,  pri risanju socialnih čustev kot so ponos, sram in ljubosumje, pa imajo več težav, za njihovo upodobitev pa uporabljajo predvsem kontekstualne znake. Da otroci osnovna čustva rišejo bolj ekspresivno, ni presenetljivo, saj jih bolje poznajo v primerjavi s socialnimi in imajo več izkušenj z njimi.

Kot vidimo gredo otroci skozi več različnih razvojnih obdobij likovnega izražanja, a otroško risanje ni vedno povezano z otrokovo kronološko starostjo. Poleg tega, da slika odraža otrokovo sposobnost zaznavanja, gibanja in mišljenja, pa je otroška risba predvsem odraz otrokovih čustev, izkušenj, motivacije in interesov, zato je zelo pomembno, da otroka spodbujamo k risanju in ustvarjanju likovnih izdelkov ter zmeraj pohvalimo njegov trud in ustvarjalne ideje. 

Članek je za vas napisala varuška Vilma (Vilma Lampe), absolventka psihologije.

Literatura:

Bonoti, F. in Misalidi, P. (2015). Social emotions in children’s human figure drawings: Drawing shame, pride and jealousy. Infant and Child Development, 24(6), 661–672.

Marjanovič Umek, L. (2013). Otroška risba. V: L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija: Izbrane teme (str. 127-155). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Oddelek za psihologijo.

Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2009). Razvojna psihologija. Ljubljana: Znanstveno raziskovalni inštitut Filozofske fakultete.