Ali kdaj pomislite, kako so narejena igrala na otroških igriščih in zakaj prav tako?

Na otroških igriščih so igrala, ki so narejena s posebnim namenom. Otroci na igralih z naravnimi oblikami gibanja razvijajo življenjsko pomembne gibalne sposobnosti, kot so na primer koordinacija, ravnotežje, natančnost, hitrost in moč. Naravne oblike gibanja, s katerimi razvijamo gibalne sposobnosti, spremljajo otroka od obdobja dojenčka, skozi predšolsko in osnovnošolsko obdobje, pa tudi vse življenje.

Med naravne oblike gibanja uvrščamo plazenja, lazenja, hojo, padce, tek, plezanja, skoke, dviganja in nošenja različnih bremen, mete in lovljenja predmetov, vlečenja in potiskanja ter prijeme in udarce. To so osnovna in najstarejša gibanja, ki jih je človek razvil tekom evolucije, zato bi jih moral obvladati vsak otrok do konca njegovega osnovnošolskega izobraževanja.

Naravne oblike gibanja otroci izkusijo že v svojih prvih življenjskih izkušnjah. Otrok se najprej začne plaziti in laziti, nato shodi, teče, pada, pleza, in skače. V nadaljevanju razvoja otrok začne nositi, potiskati, vleči, metati predmete in jih loviti. Naravne oblike gibanja so osnova, ki pripomore k temu, da otrok kasneje učinkovito izvaja zahtevnejše gibalne naloge, dejavnosti in se ukvarja z različnimi športi.V otroštvu lahko najbolj vplivamo na otrokov gibalni razvoj. Otrok v predšolskem obdobju predvsem z gibanjem in igro spoznava svojo okolico in tako pridobiva prve gibalne izkušnje. Zato je zelo pomembno, da se otrok nahaja v gibalno spodbudnem okolju, ki mu nudi raznovrstne in kvalitetne gibalne izkušnje, ki pozitivno vplivajo na njegov celotni gibalni razvoj.

Z naravnimi oblikami gibanja se otrok naprej spozna in so njegova gibalna abeceda, zato jih v vrtcih in šolah ne učimo neposredno, ampak jih otroci že znajo. Velik poudarek na naravnih oblikah gibanja je v osnovni šoli, in sicer v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju, ker z njimi pri predmetu šport razvijamo gibalne sposobnosti otrok. Naravne oblike gibanja vključujemo v vsako učno uro športa, v uvodne elementarne igre, v glavni del učne ure, ko otroci pridobivajo nove gibalne informacije ali utrjujejo že usvojene gibalne spretnosti, pa tudi v zaključne aktivnosti za umirjanje ali sprostitev otrok.

PLAZENJA IN LAZENJA

Otroci se plazijo takrat, ko za premikanje uporabljajo trup, roke in noge, pri čemer je trup v stiku s podlago. Otroci se prvinsko začnejo plaziti tako, da se s trebuhom dotikajo podlage. Plazijo pa se lahko tudi po bokih in hrbtu.

Kadar se otroci premikajo s pomočjo rok in nog, trup pa je dvignjen od podlage, pravimo, da otroci lazijo. Prva oblika lazenja pri otrocih je lazenje po kolenih.

V osnovni šoli v šport pogosto vključujemo otrokom zanimive vaje plazenja in lazenja, pri katerih otroci razvijajo moč, koordinacijo in ravnotežje. Nekatere take vaje so: plazenje po blazinah po trebuhu (naprej), plazenje po hrbtu (vzvratno), plazenje skozi ovire in pod njimi, plazenje po trebuhu z žogo med nogami, vzvratno lazenje z žogo v naročju, lazenje s posnemanjem medvedje hoje po štirih (leva roka in noga stopita naprej hkrati), lazenje s posnemanjem tjulnjevega premikanja (noge vleče za sabo) idr.

HOJA

Hoja je elementarno gibanje, ki ga otrok uporablja za premikanje v prostoru. Med hojo je ena noga ves čas v stiku s podlago. Ko otroci hodijo, razvijajo predvsem ravnotežje in koordinacijo.

Otroci se lahko v osnovni šoli pri športu zabavajo tudi pri hoji. Lahko jim damo navodilo, da naj hodijo samo po črtah, samo po prstih/petah/notranjem delu stopala/zunanjem delu stopala, tako, kot da bi bili žalostni/veseli/jezni/zaspani ali hodijo po gredi. Pomembno je opazovati otroško hojo, ker lahko kot starši, vzgojitelji ali učitelji pri otroku ugotovimo, ali se pri njem pojavlja kakšna težava. Nekateri otroci imajo ploska stopala, nepravilno telesno držo, stopala med hojo postavljajo navznoter ali navzven ali pri hoji neusklajeno gibajo roke in noge. Težave lahko odpravimo z različnimi vajami, če jih kmalu opazimo.

TEK

Otrok najprej shodi, sčasoma pa začne tudi tekati naokoli. Tek se od hoje razlikuje po tem, da se med tekom pojavljajo faze leta, ko nobena noga ni v stiku s podlago. Pri hoji je obremenitev na zadnjem delu stopala (peti), pri teku pa na sprednjem (na prstih).

Tek je prisoten pri številnih športnih igrah, ki jih otroci obožujejo. To so igre: Avioni, potres, poplava, Ptički v gnezda, Bratec reši me, Med dvema ognjema, Kdo se boji črnega moža? in še bi lahko naštevala. Otroci pri različnih igrah, ki vključujejo tek, razvijajo hitrost, moč, koordinacijo, ravnotežje in natančnost.

PLEZANJA

Pri plezanju se otrok giba v različnih vesah s pomočjo rok in nog, pri čemer razvija predvsem moč in koordinacijo.

Otroci v telovadnici zelo radi plezajo in sodelujejo v aktivnostih, kot so na primer plezanje po letvenikih z žogo v eni roki ali z žogo med koleni in plezanje po plezalni steni.

SKOKI IN PADCI

Ko otrok skače, je njegovo gibanje sestavljeno iz odriva, faze leta in doskoka. Za otroke so zelo pomembni globinski skoki, s katerimi se razvija njihova kostna masa. Poznamo sonožne, zajčje, žabje poskoke, hopsanje, skoke iz obroča v obroč, poskoke na eni nogi, skoke v daljino, višino in številne druge. Pri skokih otrok razvija koordinacijo, ravnotežje, natančnost in moč.

Ko otrok izgubi ravnotežje, pade. Poznamo več padcev, in sicer padce naprej (na roke), nazaj (na hrbet) in vstran (na bok). Pomembno je, da otrok tudi kdaj pade, ker se tako razvijajo njegove spretnosti, kako ustrezno pasti in odreagirati. Če otroci nimajo izkušenj s padci, je večja verjetnost, da pride do nepravilnih padcev in posledično hujših poškodb.

POTISKANJA, VLEČENJA in DVIGANJA, NOŠENJA

To so sestavljena gibanja, ki se najpogosteje pojavljajo v vsakdanjem življenju. Pri potiskanju je predmet pred otrokom, ki ga skuša odriniti stran od sebe, pri vlečenju pa otrok skuša predmet pritegniti k sebi. Otroci tudi dvigajo in nosijo predmete, npr. šolsko torbo, nahrbtnik, igrače.

Tovrstne aktivnosti so otrokom pri športu zelo ljube, ker jim predstavljajo igro, za njih so nove in lahko jih izvajajo v parih. V telovadnici otroci potiskanja in vlečenja spoznajo v obliki borilnih iger. Otroci dvigajo in nosijo ko, delajo sklece v parih, izvajajo katapult (en otrok leži na blazini z nogami v zraku, s katerimi dviguje in spušča drugega otroka, ki je naslonjen na njegove noge), mornarski sedež, samokolnica, obrnjena samokolnica …

NARAVNE OBLIKE GIBANJA SO OTROKOV VSAKDANJIK

Pri predšolskih otrocih so naravne oblike gibanja vsakodnevno prisotne pri različnih aktivnostih.

V notranjih prostorih lahko otrokom pripravimo otroški poligon iz mehkih blazin različnih oblik z ovirami (npr. valj, trikotna klančina, drugi liki, stopnice; otroški tunel), po katerih bodo otroci z veseljem plazili, lazili ali plezali.

Otroci v igri velikokrat dvigujejo in nosijo neke predmete (npr. dojenčke, igrače; kavice ali sladice mamici), se zibajo na zibalnem konjičku, skačejo s skakalno žogo, stojijo na ravnotežni polžogi …

Zunaj lahko otroci lovijo balone, pokajo milne mehurčke, mečejo in lovijo žoge, se vozijo s poganjalčkom ali kolesom in preživljajo prosti čas s starši na otroškem igrišču na igralih (npr. na ravnotežni deski, konjičku na vzmeteh, različnih plezalih, gugalnicah, vrtiljakih, mostovih, toboganih).

Otrokom zelo zanimiva izkušnja je tudi hoja po čutni poti, ki vsebuje različne podlage (npr. vodna, hrapava, travnata, peščena, lesena, kamnita, slamnata …).

Članek je za vas napisala varuška Ana (Ana Prešern), študentka 3. letnika razrednega pouka na Pedagoški fakulteti v Ljubljani.

Fotografije: Mami z objektivi

VIRI IN LITERATURA:

Pistotnik, B., Pinter, S., Dolenc, M. (2002). Gibalna abeceda. Naravne oblike gibanja v športni praksi. Ljubljana: Fakulteta za šport.

Štemberger (predavanja na temo Naravne oblike gibanja, 2019)