Senzorične škatle sem dolga leta pripravljala predvsem za najmlajše otroke. V varstvu so bile redno na programu pri otrocih do približno tretjega leta, danes pa jih redno pripravim tudi na naših igralnih uricah in so vedno uspešnica.

Tokrat sem želela pripraviti jesensko senzorično škatlo. Takšno čisto preprosto, v toplih jesenskih barvah, z veliko lesa in materiali, ki jih imam večinoma že doma.

Na koncu pa mi je ta škatla pokazala še nekaj drugega in sicer, da sem senzorično igro očitno predolgo povezovala predvsem z majhnimi otroki.

Najprej sem imela nekoliko bolj ambiciozen načrt. Osnova naj bi bil barvan riž v jesenskih odtenkih. Potem pa mi je kot večini nas, zmanjkalo časa in sem začela iskati nekaj bolj preprostega. Spomnila sem se na ovsene kosmiče.

Kupila sem dve kilogramski pakiranji in izkazali so se za odlično rešitev. Barva je ravno prav jesenska, prijetni so na otip, lepo se presipajo in že sami po sebi naredijo zelo lepo osnovo za jesensko igro.

Po koncu igre jih preprosto pospravim in jih uporabimo vedno znova in znova. Pri nas takšen material ostane v uporabi zelo dolgo, dokler ga počasi ne zmanjka po tleh, sesalcu in vseh drugih krajih, kamor senzorični sipki material skrivnostno izgine.

Kaj sem dala v jesensko senzorično škatlo?

Tokrat sem se namenoma držala naravnih materialov in toplih jesenskih barv. Uporabila sem:

• 2 kg ovsenih kosmičev,
• leseno drevo,
• lesene figurice,
• lesene palčke,
• Grapat lesene elemente v rumenih, oranžnih, rdečih in rjavih odtenkih,
• lesene gobice,
• majhne buče,
• želode,
• nekaj lesenih posodic,
• žlico za presipanje.

Pravzaprav za takšno igro ne potrebujemo ogromne količine materiala. Sama sem skozi leta nabrala kar nekaj različnih drobnarij, ampak ugotavljam, da je za posamezen letni čas dovolj že ena manjša škatlica z izbranimi dodatki.

Jeseni gobice, buče, želodi in listki. Pozimi smrečice, zvezdice in snežinke. Spomladi rožice, čebelice in zajčki …

In kar mi je pri takšnem materialu še posebej všeč: ni namenjen samo senzorični škatli. Enake lesene elemente lahko naslednjič ponudimo ob plastelinu, jih vključimo v prosto igro, uporabimo pri štetju, razvrščanju ali kakšni čisto tretji aktivnosti.

Priprava senzorične škatle:

Pri senzorični igri rada začnem tako, da otroku ponudim že pripravljeno okolje. Postavim drevo, dodam nekaj figuric, gobice, buče in druge elemente. Ne zato, ker bi se moral otrok igrati tako, kot sem si zamislila jaz, ampak ker mu s tem ponudim nekakšno izhodišče za igro. Potem pa se umaknem in otroke prepustim igri.

In tukaj se običajno začne najbolj zanimiv del. Otrok začne prestavljati, presipati, zakopavati, odkrivati, razvrščati … potem pa prvotna postavitev počasi izgine in nastane nekaj povsem njegovega.

Ker otroke na igralnih uricah težko fotografiram tako, da bi lahko fotografije uporabila na blogu, sem škatlo postavila doma in za pomoč prosila svojo 7 letno hčerko. Moj načrt je bil zelo preprost: malo se bo poigrala, jaz naredim nekaj lepih fotografij in imamo material za predstavitev senzorične škatle. Potem pa se je izkazalo da sem se krepko zmotila.

Po nekaj fotografijah igra ni bila niti približno končana.

Igrala se je dobro uro in pol. Ko je po uri in pol z igro zaključila, me je prosila, ali lahko škatla do naslednjih igralnih uric ostane doma, ker bi se z njo še igrala.

In takrat sem ugotovila, da sem bila pravzaprav jaz tista, ki je senzorični škatli postavila starostno omejitev.

Najlepši del je bilo opazovati, kako hitro je iz moje postavljene jesenske senzorične škatle nastalo nekaj popolnoma drugega. Leseni krožnički niso bili več samo posodice za presipanje. Postali so majhne hišice in prostori za različne prizore. Figurice so dobile vloge. Mamice so z dojenčki odhajale v gozd. Družine so se srečevale. Nastajale so nove zgodbe in novi prostori. Potem so tudi predmeti začeli dobivati povsem nove pomene. Iz krožničkov in različnih lesenih delčkov so nastajale živali – med drugim lisička in jelenček.

Jesenski gozd, ki sem ga pripravila jaz, je počasi izginil. Namesto njega je nastal njen svet.

In ravno v tem je po mojem mnenju največja vrednost takšne igre.

Senzorična škatla ni samo senzorična igra

Pri majhnih otrocih pri takšni škatli najprej opazimo tipanje, zajemanje, presipanje, polnjenje in praznjenje, pri nekoliko starejšem otroku pa lahko isti material postane nekaj čisto drugega.

Je scenografija za domišljijsko igro. Otrok ustvarja zgodbe, razporeja prostor, predmetom določa nove funkcije, gradi, spreminja in začne povezovati posamezne elemente v svoj mali svet.

In če dobro pomislim, je pravzaprav logično.

Sedemletnik morda ne bo uro in pol samo presipal ovsenih kosmičev iz ene posodice v drugo. Če mu ob njih ponudimo dovolj odprtega materiala, pa lahko iz njih zgradi gozd, dom, restavracijo, vasico, živalski svet ali nekaj, česar se odrasli sploh ne bi spomnili.

Zato naslednjič škatle ne pospravite prehitro

Moje največje spoznanje pri tej aktivnosti je bilo pravzaprav zelo preprosto: senzoričnih škatel ne omejujmo samo na dojenčke in predšolske otroke.

Če imate doma šolarja, mu jo preprosto ponudite. Brez posebnih navodil in brez razlage, kaj naj z njo počne.

Morda jo bo pogledal in šel naprej. Morda pa boste, tako kot jaz, uro in pol pozneje ugotovili, da so iz nekaj ovsenih kosmičev, lesenih figuric in gobic nastali gozd, hiše, družine, živali in cel kup zgodb, ki jih sami ne bi nikoli načrtovali.

In to je zame tista najlepša vrsta otroške igre – ko pripravimo prostor in material, potem pa otroku pustimo, da naredi ostalo.